Zgodovina naše Glasbene in baletne šole se je odvijala na enem samem prizorišču. Na Vegovi ulici v Ljubljani. Le-ta je bila skozi stoletja priča živahnemu razvoju glasbene vzgoje in izobraževanja v Ljubljani.
Do današnjih dni se je Vegova ulica izoblikovala v kulturno-izobraževalno os, ob kateri se niza vrsta glasbenih in izobraževalnih ustanov –Univerza, Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana (nekdanja realka, ki je bila prva ljubljanska gimnazija), Glasbena matica, Glasbena in baletna šola Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter Narodna in univerzitetna knjižnica. Vegova ulica pelje preko Kongresnega trga do prenovljene Kazine, kjer ima od leta 2022 svoje prostore Akademija za glasbo.
Svoj pečat je na Vegovi ulici pustil tudi arhitekt Jože Plečnik, ki jo je postopno urejal skoraj 15 let, vse od leta 1932 dalje. V okviru njegovih del je od leta 2021 ulica vpisana v Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Glasba na Vegovi ulici
1794
Streljaj od Vegove ulice, na Kongresnem trgu, stoji Slovenska filharmonija. Na tem mestu je od leta 1765 delovalo Stanovsko gledališče, od leta 1862 pa Deželno gledališče.
1816
Ustanovljena je bila javna glasbena šola pri Normalki v Ljubljani. Avstro-ogrska monarhija je ob tej priložnosti objavila razpis in dovoljenje za vpis novih kandidatov z motom vabila: »Kdor ima veselje in danost za glasbo«.
1869
Glasbeni pouk oziroma petje se je z zakonom avstrijske vlade vključil med osnovnošolske predmete, kar je povzdignilo potrebe po izučenih glasbenikih. Zakon je določal eno uro petja na ljudski šoli, in sicer v 4. razredu nižje realke.
»Uk v petji ima nalog glasovni čut buditi, otrokom estetično omiko ter oblaženje src pospeševati in domorodne misli oživljati.«
1872
Na Vegovi ulici 5 je prišlo do velikega razmaha glasbenega poučevanja. Po "pomladi narodov" je slovensko kulturno ozaveščeno prebivalstvo prepoznalo glasbo kot pomembno nacionalno blaginjo.
Leta 1872 je bila ustanovljena Glasbena matica, deset let kasneje, leta 1882, pa še Glasbena šola Glasbene matice.
V desetletjih, ki so sledila, so skozi vrata nove stavbe na Vegovi ulici 5 prihajali tudi mlajši učenci in se učili vedno več različnih inštrumentov. S tem se je za celotno območje slovensko govorečega prebivalstva obrnil nov list glasbenega izobraževanja.
1919
Na Vegovi 5 je pričel delovati prvi jugoslovanski konservatorij. Konec 1. svetovne vojne in ustanovitev Kraljevine SHS je prinesel nove zakonske podlage za glasbene institucije. Pouk po celotni vertikali, od nižje do višje stopnje, je potekal na Vegovi 5 in na Gosposki 8. Na isti lokaciji je bila leta 1939 ustanovljena tudi Glasbena akademija s potrjenim visokošolskim študijem.
Leto 1919 je zaznamoval tudi prihod več slovenskih glasbenikov, ki so delovali v tujini. Poučevati, gojiti glasbo in pomagati s svojimi svetovljanskimi izkušnjami na prvem jugoslovanskem Konservatoriju za glasbo v Ljubljani je bilo glavno poslanstvo in motiv za vrnitev domov. Med njimi je bil tudi Karel Jeraj, violinist Dunajskih filharmonikov, ki se je na povabilo ravnatelja Konservatorija in prijatelja Mateja Hubada leta 1919 z družino preselil v Ljubljano. Karel Jeraj je takoj pričel je s poučevanjem violine ter umetniškim in pedagoškim delovanjem. Njegova žena je bila pesnica Vida Jeraj, rojena kot Frančiška Vovk in pranečakinja Franceta Prešerna. Družina Jeraj je bila tako na Dunaju kot tudi v Ljubljani pomembno stičišče glasbenih in drugih kulturnih intelektualcev.
1953
Novinarski dom na Vegovi 7 je v svoje prostore sprejel Srednjo glasbeno šolo Ljubljana, ki se je ločila od Akademije in postala samostojna šola. Stavbo so obnovili, prezidali in pridobili 1. nadstropje.
Prva ravnateljica leta 1953 novoustanovljene Srednje glasbene šole Ljubljana je bila violinistka in glasbena pedagoginja Vida Jeraj Hribar, hči pesnice Vide in violinista Karla Jeraja. Vida Jeraj Hribar je pomembno pripomogla k reformam glasbenega izobraževanja in tudi k adaptaciji stavbe na Vegovi 7.
Od takrat dalje se piše skupna zgodovina zavoda, ki je leta 1963 dobil ime Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje. V omenjeni zavod, ki mu je ravnateljeval Matija Tercelj, so se združili Glasbena šola Ljubljana-Center, Srednja glasbena šola Ljubljana, Srednja baletna šola Ljubljana in oddelek za izrazni ples.
Pouk po celotni vertikali od nižje do srednje stopnje je potekal na Vegovi 7, Vegovi 5 in na Gosposki 8 vse do leta 2008.
1994
Z izborom nove lokacije nasproti Botaničnega vrta in Špice so se pričele priprave na gradnjo nove šole za potrebe srednješolskega glasbenega in baletnega izobraževanja. Celoten projekt je uspešno vodil tedanji ravnatelj Tomaž Buh.
2008
Zaključena je bila gradnja nove šolske stavbe na Ižanski 12. Celoten pouk srednje stopnje in baletni pouk nižje stopnje se je takrat lahko odmaknil iz centra Ljubljane na novo lokacijo. Na starem naslovu Vegova 7 je ostal pouk predmetov osnovne glasbene šole in sodobnega plesa.
Prvič v zgodovini poteka pouk vseh predmetov glasbene šole v celoti pod eno streho.
2009
Pod ravnateljevanjem prof. Tomaža Buha se je šola z novim aktom o ustanovitvi preimenovala v Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Glasbena šola skupaj z baletnim programom je postala organizacijska enota in dobila prvo v. d. ravnateljico prof. Natašo Hladnik. Leta 2010 jo je s polnim mandatom nasledila prof. Polona Češarek.
2017
Zaradi dotrajanosti stavbe so se pričele priprave na celostno prenovo šole na Vegovi 7, ki je predvidevala rekonstrukcijo in dozidavo stavbe. Cilj prenove je bil izboljšati statično in požarno varnost, pridobiti nove večnamenske prostore, dodatne učilnice in izboljšati učne pogoje.
2019
Zaključena je bila celostna prenova stavbe na Vegovi. Celoten projekt je uspešno vodila direktorica Konservatorija prof. Polona Češarek. Novi skupni prostori, prenovljene učilnice in nova koncertna dvorana sedaj omogočajo izvajanje pouka glasbe in plesa v vrhunskih pogojih.
Nedotaknjena v svoji prvotni obliki pa ostaja Dvorana slovenskih skladateljev kot pričevalka več kot pol stoletja dolgega glasbenega vrveža in muziciranja med zidovi, katerih korenine prepredajo ulico in segajo stoletja nazaj.