Naši diplomanti

Profesionalne baletne plesalce se lahko primerja z ostalimi profesionalnimi športniki glede telesne zmogljivosti in komponent psihosomatskega statusa, potrebnih za izvedbo. Tveganje za poškodbe je tako tudi pri plesu neizogibno, zato so izredno pomembni preventivni pristopi. Namen diplomske naloge je bil opredeliti najpogostejše poškodbe pri baletnih plesalcih, opozoriti na dejavnike tveganja ter podati preventivne smernice pri preprečevanju baletnih poškodb, ki so bile obravnavane v teoretičnem delu naloge na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature. Skladno z namenom in cilji smo izvedli kvantitativno raziskavo, v kateri smo uporabili metodo anketiranja, ki smo jo opravili s člani baletnih plesalcev v SNG Opera in balet Ljubljana in Maribor. Rezultati raziskave so pokazali, da je bil med najpogostejšimi poškodbami zvin gležnja. Podhranjeno področje preventivnega obnašanja se kaže na področjih preverjanja telesnih predispozicij, primernih delovnih pogojev, dodatnih vadb zraven baletnih treningov ter odsotnosti fizioterapevta in svetovalca za prehrano, kot tudi pomanjkljivosti v izobraževanju tako v šolah kot v gledališčih.

To diplomsko delo obravnava problem motenj hranjenja pri baletkah. Kot izhodišče proučevanja so služile baletke Konservatorija za balet v Ljubljani (18 gojenk), ki se jih je proučevalo (anketiralo) skozi mednarodno standardiziran Garnerjev anketni vprašalnik EDI-3 PF in njegovo metodologijo. Skozi široko teoretsko obravnavo se je ugotovilo, da baletke – tudi gojenke ljubljanskega Konservatorija – načeloma vendarle niso »obolele« v smislu različnih motenj hranjenja – aktualni bi bili predvsem anoreksija in bulimija – pač pa so vitke zaradi naravne selekcije in same narave panoge, s katero se ukvarjajo, torej baleta. Kljub temu, da so tako rekoč vse baletke vitke, niso vitke zato, ker imajo motnje hranjenja in ker jim vitko telo diktirajo množični mediji oziroma seksualizirana kultura prezentacije idealnega, torej lepega telesa – kljub temu, da občasno oziroma večinoma »pazijo« na hrano. Nakazalo se je, da je narava oziroma paradigma baleta, tako kot pri nekaterih športnih panogah, takšna, da pretežka oziroma predebela dekleta pri vstopu v puberteto odpadejo iz vrhunskega baleta. V resnici fizikalne zakonitosti (predvsem gravitacija) tako zelo vplivajo na baletno gibanje, da se prehranjevalnih »specifik« (motenj), ki jih baletke pogosto imajo, ne sme stereotipno enačiti z motnjami hranjenja, ki so v osnovi psihološke motnje, zato se jih tako tudi klinično oziroma psihiatrično obravnava. Telesa baletk v resnici niso predebela, tako kot npr. telesa manekenk, pač pa kvečjemu pretežka, česar v teoretskem smislu ne smemo enačiti.

Diplomsko delo raziskuje presečišče duhovnosti, plesa in ritualnih praks v kontekstu ženskih izkušenj in ženske duhovnosti. Avtorica raziskuje pomen in pomembnost duhovnosti in svetega plesa v preteklosti in danes, opisuje zgodovino ženskih svetih plesov in obredov ter vlogo žensk pri čaščenju boginj. V diplomskem delu so izpostavljene različne svetovne plešoče boginje. Avtorica se prav tako poglobi tudi v življenja in dela sodobnih plesalk, ki so v 20. stoletju prispevale k postopni oživitvi svetih plesov, kot so Isadora Duncan, Ruth St. Denis, Martha Graham, Mata Hari in Miriam Peretz, ki tudi v 21. stoletju ohranja svete in obredne plese ter jih prenaša na oder. Poleg tega diplomsko delo raziskuje in natančno opisuje različne vrste svetih in obrednih plesov. Obravnava tudi temo uporabe svetih plesov v uprizoritvenih umetnostih in razpravlja o tem, kako lahko te prakse povežejo različne svetovne kulture in tradicije.

Teoretični del je podkrepljen s praktičnim, kjer avtorica predstavlja svojo originalno koreografijo svetega oz. obrednega plesa z naslovom »The Way Knows The Way«.

Diplomsko delo se ukvarja s poljem asociacij, ki ga sproža lik laboda iz baleta Labodje jezero. Lik laboda vse od premierne uprizoritve leta 1877 zaseda posebno mesto znotraj baletne tradicije ter odpira asociativna polja baletnih ustvarjalcev, teoretikov in gledalcev. Asociacije, ki jih sproža labodji lik, je avtorica iskala v strokovnih zapisih baletnih in glasbenih teoretikov ter kritiških zapisih klasičnih in sodobnih različic baleta Labodje jezero. Za obravnavo asociativnega polja lika laboda je opisala podrobnosti nastanka premierne uprizoritve iz leta 1877 ter priredbe iz leta 1895, na kateri temeljijo vse nadaljnje postavitve. Lik laboda je opisan v sodobnih postavitvah Matsa Eka, Matthewa Bournea ter v Umirajočem labodu. Avtorica diplomskega dela je z metodo podatkovnega rudarjenja obdelala dvanajst kritiških besedil, ki obravnavajo tri prej omenjene različice baleta. Pri zgodovinskem orisu se je osredotočila na podatke o nastanku glasbe, libreta in koreografije ter obravnavala mitologijo labodjih deklet. Pri podatkovnem rudarjenju pa se je osredotočila na besede, ki se nanašajo na dojemanje lika laboda. Kljub velikim razlikam med postavitvami polje asociacij ostaja relativno enako in le nekaj je tistih asociacij, ki se pri novejših različicah predstave pojavljajo povsem na novo. Sodobni trendi vplivajo na dojemanje labodjega lika in pisanja o njem podobno, kot se tradicionalnih kodeksov otresa današnja sodobna družba, a temeljno opisovanje tega lika se nenehno giblje v asociativnem polju protagonistov predstave, Odette, Odile in Siegfrieda ter pridevnikov, kot so moč, kraljevskost in čustvenost. Lahko bi rekli, da labodji lik ponuja odličen okvir za vrsto različnih intimnih zgodb ustvarjalcev, ki željo vsakič znova govoriti o višinah in globinah ljubezni.

Diplomska naloga predstavlja plesno izobraževanje klasičnega baleta in sodobnega plesa na Hrvaškem ter obravnava implementacijo »midway modela« poučevanja v osnovnošolskem in srednješolskem plesnem izobraževanju iz klasičnega baleta in sodobnega plesa v plesno pedagoški izobraževalni praksi na Hrvaškem. V prvem delu diplomske naloge sem opisal in predstavil program, vsebino in namen plesnega izobraževanja iz klasičnega baleta in sodobnega plesa na Hrvaškem. V drugem delu diplomske naloge sem predstavil in opisal posebnosti »midway modela« ter izzive in probleme, s katerimi se pri uvajanju in poučevanju po »midway modelu« soočajo učitelji v osnovnošolskem in srednješolskem plesnem izobraževanje na Hrvaškem.

Izvedba plesnega nastopa ni odvisna le od plesalčevih fizičnih sposobnosti, ampak tudi njegovih mentalnih spretnosti. Za dober nastop je, prav tako kot treniranje plesne tehnike in vzdrževanje fizične kondicije, pomembna tudi psihološka priprava plesalca. Cilj psihološke priprave je razvijanje in treniranje mentalnih spretnosti, ki so potrebne za uspeh plesalcev. Med njih sodijo motivacija, koncentracija, samozavest in aktivacija. Glede na mentalno spretnost, ki jo želi plesalec okrepiti, izbere tudi primerno psihološko tehniko. Ena od teh je tudi tehnika predstavljanja oziroma imaginacije. Predstavljanje poteka tako, da si nekaj zelo živo predstavljamo v mislih. Dobro je, če  med predstavo vključimo vseh pet čutil, telesne občutke, misli in čustva. S predstavljanjem se je mogoče pripraviti na preizkušnjo, ki smo jo mentalno že uspešno opravili. Redna uporaba imaginacije lahko plesalcem pomaga pri utrjevanju motoričnih sposobnosti in k izboljšanju mentalnih spretnosti. Olajša soočenje z izzivi in spoprijemanje s stresom ter pripomore k doseganju zastavljenih ciljev.

Pričujoče diplomsko delo je teoretične narave. V prvem delu smo predstavili različne izsledke o naravi, izvorih in znakih anksioznosti ter o prepoznavanju stresne obremenjenosti in anksioznosti pri otrocih. Posebno pozornost smo namenili socialnim dejavnikom razvoja anksioznosti, kot so družina, vrstniki in šolsko okolje. Pri razlagah anksioznosti smo se osredotočili na separacijsko in izvajalsko anksioznost, ki v okolju plesnega pouka za otroke najpogosteje prihajata do izraza.

V drugem delu naloge smo se osredotočili na uravnavanje stresnega doživljanja, s poudarkom na plesu kot varovalnem mehanizmu. Predstavili smo uporabne tehnike vizualizacije in sproščanja, ki ugodno delujejo na zmanjševanje zaskrbljenosti in tesnobnosti pri otrocih pred nastopom in med njim. Prikazali smo vlogo učitelja pri razvoju občutka lastne vrednosti in zmožnosti samoregulacije pri otrocih ter osvetlili pomen dobre seznanjenosti plesnega učitelja z mehanizmi doživljanja in izražanja strahu in tesnobe ter s tehnikami uravnavanja le-teh. Med pomembne dejavnike uravnavanja anksioznosti pri otrocih sodijo robustne sheme o sebi in svojih nalogah ter dobra seznanjenost s strukturo nastopa, poznavanje telesnih in vedenjskih znakov stresa, njihova pozitivna interpretacija, usmerjenost v obvladovanje namesto v tekmovanje ali varovanje ter izurjenost v tehnikah sproščanja. Izhajajoč iz ugotovitev o prepoznavanju in zmanjševanju anksioznosti, smo v zaključnem delu naloge predstavili več krajših vaj vizualizacije, sproščanja, zavedanja in umirjanja lastnih misli ter uravnavanja fizioloških sprememb, ki jih je moč vključiti v pouk plesa za otroke.

Diplomska naloga ima dva dela, praktičnega in teoretičnega. Kot metodo dela sem poleg arhivskega popisovanja uporabila tudi trinajst strukturiranih intervjujev z učenci in baletnimi pedagogi, povezanimi z današnjim KGBL.

V praktičnem delu je bila uporabljena metodologija sistematičnega dela na arhivu današnjega KGBL, kar je omogočilo izdelavo poenotene baze podatkov vseh učencev ter baletnih pedagogov na nižji in srednji stopnji baletnega šolanja od šolskega leta 1948/49 do 2019/20. Prvi rezultat diplomskega dela so tako poimenski seznam baletnih pedagogov in podatki o številu vpisanih po letih ter številu tistih, ki so med leti 1948 in 2020 zaključili šolanje na nižji in srednji baletni šoli. Podatki o številu vseh učencev so predstavljeni v obliki tabel in grafikonov. Predstavljene so tudi javne produkcije skozi zgodovino učencev baleta na današnjem KGBL.

Teoretični del vsebuje predstavitev pogovorov z baletniki in analizo dejavnikov, ki vplivajo na uspešen zaključek šolanja baletnih učencev. To je privedlo tudi do drugega rezultata diplomske naloge: razprave o pojmu samopodobe baletnega pedagoga.

Namen diplomskega dela je predstaviti različne sprostitvene tehnike, s katerimi si baletni plesalci lahko pomagajo pri premagovanju psihičnih in fizičnih naporov. Plesalci so od samega začetka svojega šolanja podvrženi mnogim psiho-fizičnim oviram. Kljub temu, da je kariera baletnega plesalca zelo stresna, se temu ne posveča dovolj pozornosti. V ospredju je največkrat le fizična pripravljenost, psihološka pa se mnogokrat zanemarja. Čeprav balet ne spada v kategorijo športa, je le temu v marsičem podoben. Tako kot pri športu, mora tudi pri baletu posameznik poznati svoj značilen odziv ob preveliki aktivaciji – nivoju vzburjenosti, ki je posledica skrbi in anksioznosti zaradi nastopa ali vaje. Ključnega pomena pri nadzoru teh občutkov je, da se naučimo obvladati lastno telo in misli ter poskrbimo za psihološko sprostitev. Da bi se naučili nadzorovati aktivacijo, poznamo različne sprostitvene tehnike. Kajti le z obvladanjem tehnik sproščanja, prepoznavanjem motenj, dobro fizično pripravljenostjo in samozavedanjem lahko plesalec dosega boljše rezultate.

Diplomsko delo obravnava problematiko doživljanja stresa med baletnimi plesalci. V prvem delu diplomskega dela je predstavljeno teoretično ozadje stresa in njegovo delovanje na človeško telo, stres v povezavi z baletnimi plesalci in strategije za ustrezno soočanje s stresom. V drugem delu pa je predstavljena raziskava, v kateri je bilo anketiranih 47 baletnih plesalcev različnih starosti, ustanov in s pomočjo rezultatov sta bili potrjeni dve hipotezi od treh: da so baletni plesalci zaradi ukvarjanja z baletom izpostavljeni stresu ter, da se že sedaj večina baletnih plesalcev spoprijema s stresom z različnimi metodami. Povezave stresa s spolom nismo mogli preveriti. V zaključku je predstavljenih tudi nekaj napotkov za boljše soočanje s stresom med baletnimi plesalci.

Klasični balet je plesna zvrst z dolgo tradicijo in natančno določeno tehniko, zato se je v njegovi zgodovini za baletne plesalce izoblikoval tudi določen telesni ideal. Nekatere od teh telesnih lastnosti so nujne za razvoj pravilne tehnike, prinašajo pa lahko tudi tveganja za poškodbe. Vloga baletnih pedagogov je prenašanje znanja iz funkcionalne anatomije in biomehanike na svoje učence, da le-ti lahko optimalno izkoristijo svoje telesne lastnosti. Delovanje preko anatomskih zmožnosti povzroča napake v tehniki in kronične poškodbe, ki lahko v najslabšem primeru končajo profesionalno kariero. Pomembno se je zavedati, da so dobre telesne predispozicije le osnova za razvoj plesalca, zato jim ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Profesionalni plesalci poleg primernega telesa potrebujejo tudi veliko mero talenta za izraznost, muzikalnost in plesnost, najpomembnejše pa je redno in pravilno delo ter dobro poznavanje telesa in njegovega delovanja.

Namen tega diplomskega dela je s pregledom literature ugotoviti in opisati, katere telesne lastnosti so bistvene za klasični balet in od česa so odvisne. Za bolj poglobljeno razumevanje in razlago bomo k raziskovanju potrebe po posameznih telesnih lastnostih pristopili z anatomskega vidika. Skušali bomo ugotoviti, ali določene anatomske lastnosti prinašajo večje tveganje za poškodbe in kakšna je lahko preventiva. Opisali bomo potek sprejemnega preizkusa v baletno šolo in pregled telesnih predispozicij. Opredelili bomo telesne lastnosti, ki se jih da izboljšati in navedli še druge lastnosti, ki vplivajo na uspeh baletnega plesalca.

Namen diplomskega dela je predstaviti različne psihološke dejavnike, ki vplivajo na baletne plesalce in predstaviti tehnike sproščanja, s katerimi si vsak posameznik lahko pomaga tudi sam. Plesalec se sooča z različnimi problematikami že vse od začetka svojega šolanja in je izpostavljen mnogim problematičnim situacijam tudi v času profesionalne kariere. Največji poudarek pri baletnem plesalcu je na fizični pripravljenosti, psihološka priprava se mnogokrat zanemarja. Dobra fizična pripravljenost se lahko v najboljši luči pokaže le, kadar je plesalec psihično stabilen, utrjen in tudi umsko pripravljen. Plesalci bi potrebovali ustrezno strokovno pomoč pri premagovanju težavnih dejavnikov, kot so trema, motnje hranjenja in slaba samopodoba. Od vsakega posameznika je odvisno, v kolikšni meri namenja svojim težavam pozornost in na kakšen način se z njimi spoprijema, vendar je v nekaterih primerih ključna ustrezna pomoč in usmeritev. Od plesalca se pričakuje, da dobro pozna svoje telo, vendar to še zdaleč ni vse, kar je pomembno za uspešen nastop in tudi zdravo, uravnoteženo življenje plesalca. Plesalec mora predvsem dobro poznati svojo mentalno sliko, vedeti, kaj ga zaustavlja in kaj mu pomaga na poti rasti. S samozavedanjem, zdravim odnosom do svojega telesa, prepoznavanjem motenj in obvladanjem tehnik sproščanja, lahko plesalec dosega boljše rezultate, večjo stabilnost in naredi korak naprej tudi sam.

Diplomska naloga se ukvarja s slovenskim baletom Iluzije skladatelja Slavka Osterca. Na začetku je avtorica povzela tako Osterčev originalni scenarij kot priredbo Marije Vogelnik, ki jo je za svoj balet uporabil koreograf Henrik Neubauer. Dotaknila se je tudi glasbe S. Osterca in instrumentacije zadnjega dejanja baleta Iluzije. Slednjega je instrumentiral Demetrij Žebré, saj je S. Osterc žal preminil, preden je dokončal zadnje dejanje. D. Žebré se je lotil težke, a lepe naloge, h kateri ga je spodbudil bližajoči se kongres jugoslovanskih skladateljev. V nadaljevanju je avtorica analizirala oba baletna scenarija in izpostavila razlike med njima. Predstavila je tudi kritike uprizoritve, ki odražajo mišljenje ljudi v tistem času. Baletna koreografija je bila bolj sodobne kot klasične narave. Ljudi je zmotilo, da plesalke niso bile obute v špice, kar je bilo za tisti čas nenavadno. Zadnji del diplomske naloge vsebuje avtoričino priredbo predstave in na novo postavljeno koreografijo za drugo sliko prvega dejanja – »Čarovnikovo kolibo«. Poustvarila je tudi prvo sliko drugega dejanja z naslovom »Paradiž – Začetek sveta « ali »raj« po M. Vogelnik.

Diplomska naloga obravnava pomembnost baletnega pedagoga in povezave med glasbo in plesom. Otrokom mora baletni pedagog priučiti občutek za pozo, poudarek in linijo gibov, da bi se le-ta ujela z linijo glasbene melodije. Raziskuje, kakšno nalogo ima baletni pedagog v nižjih srednjih in višjih razredih. Njegova vloga je izjemnega pomena, obenem zahtevna in odgovorna. Avtorica razišče cilje, motivacije, lastnosti in sisteme poučevanja dobrega pedagoga, lastnosti poučevanja kot procesa na splošno in vpliv medijev na družbo in družino. V diplomski nalogi so opisane zahtevane fizične lastnosti učencev in potek sprejemnega izpita za baletno šolo v Rusiji (in tudi v Evropi). V zadnjem delu avtorica opravi intervju o pomembnosti baletnega pedagoga s prvakinjami Mario Ilievo (Bolgarija) in Regino Križaj (Slovenija).

Družabni ples se je skozi stoletja razvijal in spreminjal ter s tem prispeval k razvoju baleta. Plesali so dvorjani, meščani in tudi podeželski ljudje, zato se pojavijo razlike med plesi na dvoru in podeželju. Vendar beležimo tudi, da so se kmečki plesi prenašali na dvor in obratno. Skozi čas opazimo spremembe v prostoru, kjer so plesali, oblačilih, ki so jih nosili in medsebojnih odnosih v družbi. Vse to pa je vplivalo na spremembe v plesu. V prvem delu diplomske naloge je avtorica želela predstaviti razvoj plesa skozi stoletja. Pomembno vlogo je namenila predstavitvi posameznega obdobja, saj le tako spoznamo ples v celoti. V drugem delu pa je podrobno opisala korake izbranih plesov. Pri učenju starinskih plesov je potrebna predstavitev sloga takratnega obdobja, s katerim se učencem približa slog takratnih plesov. Z diplomsko nalogo je želela poudariti pomembnost zgodovine plesa za razvoj baleta. Skozi zgodovino je ples razvijal tudi svoj slog, ki je dajal plesalcu elegantnost, plesno tehniko in držo telesa. Plesalci s starinskimi plesi pridobijo širši pogled na plesni razvoj, s tem pa tudi pravilen odnos do soplesalca, do kostuma in plesnega rekvizita. Interes za učenje starinskih plesov se danes povečuje. Narašča število plesnih skupin, ki prirejajo nastope s starinskimi plesi in tudi izvajajo tečaje oziroma učne ure starinskih plesov. S poznavanjem zgodovine plesa lažje razumemo izvor baletne tehnike in njenih pravil.

Baletni plesalci svojemu telesu pogosto nalagamo izjemno težko delo, čeprav telo na takšne napore, s katerimi se sreča na baletnih treningih, ni ustrezno pripravljeno. Plesalčevo telo mora biti dovolj močno, gibljivo, hitro, skoordinirano in vzdržljivo, da lahko dobro izvaja elemente tehnike klasičnega baleta. Poleg tega mora biti baletni plesalec muzikalen in precizen ter imeti mora veliko željo in ljubezen do plesa ter veliko izrazno moč. Vse te sposobnosti je treba razvijati pri učencih že v prvih letih baletnega izobraževanja. Človeško telo je v tem zgodnjem obdobju še dovolj odprto za sprejemanje novih znanj in telesnih sposobnosti, ki postanejo osnova za gibanje plesalca. Plesalčevo telo moramo pravočasno in ustrezno pripraviti na izvajanje zahtevnejših elementov tehnike klasičnega baleta, ki jih izvajamo pozneje pri pouku baleta, saj se tako izognemo številnim nepotrebnim poškodbam, ki se zgodijo zaradi neustrezne telesne pripravljenosti plesalcev.

Ples je lasten vsem ljudem po svetu v celotni zgodovini, od davnine do današnjih dni. Razvijati se je začel že v prazgodovini. Plesanje prazgodovinskih ljudstev je bilo usmerjeno v posnemanje bojnih in živalskih plesov, kasneje so ga v obliki ritualov uporabljali v obredne namene. Tudi v antičnem obdobju je imelo pomembno vlogo pri plesni umetnosti čaščenje bogov. V zgodnjem srednjem veku je ples Cerkev skušala izkoreniniti. V obdobju renesanse ples izgubi obredno vlogo, postane umetnost, pojavi se poklic plesnega učitelja. V tem obdobju nastanejo prve plesne predstave z imenom balet in od tu dalje se ples prične razvijati kot profesionalna dejavnost. Tudi verovanje je že od prazgodovine del človeškega bivanja. Doživljanje vere, čaščenje bogov, so ljudje izražali tudi skozi ples in tako sta bila ples in vera močno povezana. S postopnim družbenim razslojevanjem skozi zgodovino pa se je pričel proces ločevanja med njima. Na naših tleh so prve plesne uprizoritve nastale s cerkvenimi igrami proti koncu 16. stoletja. Baletna dela z religiozno vsebino so se pojavila v devetnajstem stoletju. Izražanje religije skozi ples oziroma odnos med plesom in religijo pa je snov, ki še danes privlači umetniške ustvarjalce različnih področij.

Diplomsko delo je zasnovano v video obliki, ki si ga lahko ogledate kot kratke video izseke po posameznih temah.

Cilj diplomske naloge je seznaniti gledalca s ključnimi področji in zanimivostmi baletne umetnosti, s poudarkom na šolanju baletnega plesalca. Diplomska naloga razlaga potek šolanja baletnega plesalca. Na osnovi analize izbrane literature in video posnetkov ter primerjanja različnih praks, so sestavljena izhodišča in vprašanja in na njihovi osnovi zbrana mnenja slovenskih strokovnjakov. Vsebina je razdeljena v pet sklopov, ki so povezani s strokovnim delom profesorjev Višje baletne šole. O zgodovini baletne umetnosti in njenem razvoju govori dr. Henrik Neubauer, vadbo baleta in baletnega izobraževalnega sistema v Sloveniji predstavita Matej Selan in Tanja Pavlič, o anatomiji in zdravju spregovori Senja Trstenjak in pomen psihologije v baletu oriše Alenka Tomc.

Pri baletu smo preveč pozorni na razvijanje telesne spretnosti in baletne tehnike, manj pa na duševni razvoj plesalca. Za kakovostno in uspešno nastopanje oziroma plesanje je pomemben najvišji osebni nivo pripravljenosti. Dosežemo ga lahko le, kadar telesnemu urjenju dodamo tudi duševno pripravo. Ta se mora vzpostaviti že med šolanjem, zato je vloga učitelja v baletni dvorani zelo pomembna, saj oblikuje učenčevo samopodobo, ki vpliva na uspešno poklicno pot. Razumevanje psihologije nam pomaga razumeti povezanost in vzajemno delovanje telesnega in duševnega, daje odgovore, kako in zakaj nastanejo težave, ter ponudi možnost poiskati rešitve.

Naloga se ukvarja z iskanjem najprimernejše vloge učitelja pri poučevanju plesa v baletni dvorani. Avtorica naloge izhaja iz splošne pedagoške teorije ter na podlagi deskriptivne in komparativne metode proučuje modele vzgoje, prisotne pri pouku baleta. Za preseganje slabosti različnih vzgojnih pristopov pri pouku baleta, avtorica vpelje drugačno pojmovanje avtoritete, ki na novo vzpostavlja odnos med učiteljem in učencem. Na tej osnovi poišče baletne avtorje (Fonteyn 1980; Neubauer 1998; Buckroyd 2004; Foster 2010 idr.) in izpostavi primere baletne prakse, ki se ji zdijo najprimernejši v zasledovanju cilja, ki poleg dobrega baletnega plesalca vključuje tudi zrelega, odgovornega, kritičnega, samostojnega in ustvarjalnega posameznika.

V diplomskem delu so predstavljene najpogostejše poškodbe, povezane s profesionalnim plesom ter vzroki zanje. Predstavljeni so pristopi, ki prispevajo k rehabilitaciji poškodb.

V diplomskem delu je avtorica želela zajeti problematiko vpliva družine na motivacijo otroka in odgovoriti na vprašanja, ki so povezana z vzroki za odločitev za vpis na baletno šolo, družinskimi vplivi, povezanimi z navedeno odločitvijo ter dejavniki, ki pripomorejo, da učenec uspešno zaključi baletno šolanje.

V diplomskem delu poskušam najti in analizirati povezave med barvo, svetlobo in odrom. Pri obravnavi barve se osredotočam na njen fizikalni, likovni in simbolični vidik. V okviru likovnega vidika barve izpostavljam barvni krog, dimenzije barv, barvne učinke, dejavnike, kontraste in prostorskost. Tako kot barva je tudi svetloba prisotna v vsakodnevnem življenju. Svetloba v naravi in pa umetna svetloba imata pod različnimi pogoji na ljudi različne učinke. Kakšne so zakonitosti in značilnosti odra? Osvetlitev odra je zelo širok pojem, ki združuje luči, sence, kostume, sceno, nastopajoče, gledalce ... V zadnjem poglavju prilagam nekaj fotografij z različnih baletnih predstav. Analiziram in opišem prisotnost barve, svetlobe ter simboliko.

Diplomska naloga je zapis Legatove metode poučevanja klasičnega baleta, ki jo je s svojim baletnim ustvarjanjem nadaljevala Dana Renčelj, ustanoviteljica Internacionalne baletne šole Bled. V prvem delu diplomske naloge je predstavljena njena življenjska in ustvarjalna pot, medtem ko so v drugem delu osvetljena teoretska vprašanja o umetnosti, plesni umetnosti, njenem nastanku in koreografskem prostoru. Danino ustvarjanje v Internacionalni baletni šoli Bled predstavlja zadnjo fazo njenega ustvarjanja in s tem manifestacijo njenih življenjskih izkušenj.

Diplomska naloga se osredotoča na prehrano baletnih plesalcev, pri čemer poglobljeno razpravlja o pomembnosti pravilne prehrane glede na starost in potrebe posameznih skupin ljudi. Predstavljen je poklic baletnega plesalca in njegove posebnosti, vključno s prilagojeno prehrano glede na individualne potrebe in zahteve. Diplomska naloga se dotakne tudi motenj prehranjevanja med baletnimi plesalci.

Republika Slovenija je v letih 2003 in 2004 začela uvajati nov sistem osnovnega izobraževanja baleta. Pouk baleta ostaja v okviru glasbenih šol in je razdeljen na dve zahtevnostni stopnji: osnovni program in obsežnejši in zahtevnejši program. Pomanjkanje celovitega pregleda nad predpisi, ki obravnavajo osnovni program, dodatni pouk ter obsežnejši in zahtevnejši program, je porodilo željo na enem mestu opisati razmere, ki pogojujejo današnje osnovno baletno izobraževanje. V tej diplomski nalogi so predstavljeni zakonski predpisi, primerjava vsebin zahtevnostnih stopenj, možnosti pridobitve dodatnega pouka in zahteve dodatnega pouka, ter raziskava o pouku baleta na glasbenih šolah.

V diplomskem delu je opisana zgodovina od prvih začetkov in razvoja baletne šole v Mariboru. Predstavljene so baletne predstave, ki jih je baletna šola v Mariboru izvedla.

V diplomskem delu so pobližje predstavljena baletna tekmovanja, ki so nedvomno močno vplivala na razvoj in prepoznavnost baletne umetnosti v Sloveniji. Predstavljena so prva tuja baletna tekmovanja, pobuda za prvo slovensko baletno tekmovanje, pregled skozi vseh devet dosedanjih baletnih tekmovanj z rezultati. Prav tako so opisana aktualna pravila baletnih tekmovanj pa tudi oseben pogled avtorice dela na slovenska baletna tekmovanja.